Hvala za vabilo, zdravo, jaz ne bom zlo direktno govoru niti o defuniji, niti o gromki, niti o metelkov, bo to vzčas presotno ena nek način je, pa bi mogoče za ugrevanje začel pri PR promocij, kot je jerno je u menju z nekim spominom na konce 80.
Kretak 90. ko je medijska slika bila izrazita drugačna namreč za to vrstne podviga, kot je tudi današnji.
Nismo meljino voljio samo radja študent, ampak je blod slo, ko sem bil kot profesionalni novinar na delu, po povno možno poročac takega simpozija,
bilo je možno na jauti cirkulacijo poroko kič, bilo je možno objavi tudi desetih vrstica Hrafalov koncert, kaj se bodogajal v Bikofeju,
se pravi, da venderle neko medijski zagon je bil možno, neko za upanje, jedelovalo Bres, seveda mistifikacije tistega v budobjače.
Kajom meni, v Metelkovo, v prvih mescih je bil studio SITI z kamero iz tednav, tedna v Metelkovi in kot Piarovec,
im lahko dao direktne izjave tedenske, mogoče bi blog da je fajn to pogledat, po mojem je čista romantika z današnjega vidika.
Avak da grem zdaj boljk stvari, velike blože rečenega konceptualno in pojmovno glede scene, glede neodvisnosti.
Moj dodatek bi bil ta, da kar zadeva sceno se zlo izrazito, če proma teatrske elemente po mordaravno za to povezuje seveda z muziko,
zlo blizu mi je izjava, ki jo enkrat na začetku 70. že podal Frank Zapa,
ko so go vprašal, kakšno je razlikam med mainstreamom in scenom.
Celo tadih v tom mija je bila mainstream in sena, če prav se meno sebnost,
sena zdi nekaj hkrati zelo ohlapnega, hkrati pa nekaj kar zadeva pripadnost.
Je zapale po reku, da je mainstream tisto, kar samo pride k tebi, sena je pa nekaj do česar morš ti it,
zelo v preprostem smislo.
Ampak pustimo zdaj sceno, ki ima seveda v svojih izvernostih, v angleškom jeziku,
včasih so pomenko kot je kul, ne, recimo če rečemo, ši sa usin, bi to lahko pomenilo, kodaj je kul,
kodaj je pri sebi o seba opravila sabo in se zlahka pridružuje s omišljenikom,
s omišljenicami in neki skupnosti, ki ima in tukaj sem tudi jaz dovolj konzervativan,
neka svoja močna notranja pravila občutek nekaj pripadnosti, zavezništva,
ki pa ni omejojojoče v fashistovidnem smislu, pač pa v nekam inkluzivnem,
da lahko včasih pri pomore, tudi na simpozih kot etale, da lahko včasih, kaj pa uči,
se okvarja s drugimi rečmi in tako naprej.
Sicar pa nadaljujem, tako sem nehaulanskega novembra,
še vedno ustrajam na poziciji delitve na jaune zavode,
tako imenova ne neodvisne in alternativno kultura.
Popovnoma sem razumu, s čim je mišljena neodvisnost za tale simpozi,
pa vendarle je treba poodart, da če uporabljam termin alternativno kultura,
ga ne uporabljam iz neke nostelgije, pač pa iz preprostega razrednega pogoja,
ki obstaja neke u kulturni politiki kot označbo tistih,
ki zaraz liko od jaunih zavodov in neodvisnih, o katerih bom še spregovoru,
dobi ustrezno majn ali panič jaunih sredstov in se mora kot taka znajta na nekaj pa v sen svoje načine.
Se pravi, če obstoji jaunji zavod, ki dobi 300.000 enot nekih kovancav na leto,
če obstajevo tako imeno ani neodvisni, ki dobi 30.000 enot kovancav na leto,
obstoji alternativna kultura, ki dobi 3.000 ali pa majn in nič enot kovancav na leto.
Tako nekako gre ta moja preprosta razredna delito, o kateri pa lahko kasnije,
še kaj spregovorimo in ki se v bistvu zlo odraža na naši kulturni politiki,
če lahko v tem prostoru on je izploh govorimo mimo razreza sredstav
zadoločenja dejanja, dogodke, festivale, pririditve, rastave in tako dalje in tako naprej.
Jasno pa je da je alternativna kultura, v smislu zdaj govorim,
teh neodvisnih, ki smo se tukaj zbrali od 90. let naprej dezintegrerana.
To o čemer je pokojni zagrebski performer, umetnik, teoretik,
razmeriamet kultura in politiko, to misla ugotovati,
že takrat zaznal, da v bistvu ne gre več za osvajenje novih polj,
kaj še le nekih niš, da tega prostora enostavno ni več,
ampak polek obrambe svojih prostorov ali ulici, ali če sarkoli že gre za to,
da se moramo bojevat že za polje kot tako, ne samo da ne moramo več
razmišlat od drugih poljih, ker teh danosti ni več, ampak polje kot tako
je, že tako ugroženo tako v nekih eroziji, kot sem prej omenju,
recimo v medijski podobi, da je skor, da ne mogoče dosegati kakršnikoli
drugi včinke, tako da alternativna kultura v tem smislu zadeva neke subjekte,
ki se giblejo po tem prostoru in ki so v preteklih desetletih preživeli
na takšne ali drugačne načine. Tako imenovanji neodvisni,
tu bi se pa navezal na lano, ki je to zelo dobro in nostropa vzela
zdogajenjem v osmdesetih letih, Marsik Domet tako imenovanji mi
neodvisni, mi ki so množično takrat delali za sebne, za vode že konjeca
osmdesetih let bi bil zdanašnega vidika po teh, da je anih mjerno
značen za malega Janša, o malega Baučarja, to vrstne reči so se počele,
pa bom kar reku neglede na sistematiko družbeno ureditel in tako dalje,
ampak enostavno je šlo tam nekaj od srednev osmdesetih let naprej za veliko
izkoriščanje bonitet, ki so klub sem mu obstajale v saj na severu,
negdanje skupne države in ki so seveda na katerim omogočile zlo
lahok prestop v neko drugo fazo, v razredno drugo fazo samega
financieranja, zato tko red govorimo tako imanovanih neodvisnih, pa da ne bo
pomote, mnogi med nimi seveda dajo izjemne umetniške učinke,
se svoj ime akcija, mi lahko zapišajo v tole sočasnost, ampak sam način
pridobivanja produkcijskih pogojev v tistem času je bil pa v nekaterih
primjerih dost kriminalen in dost prehiter gledena to,
kar so nastavki alternativne kulture v osmdesetih klubu sem mu
omogočili in kaj so lahko dosegal iz produkcijskih pogojev in
značini, ki so veliko krat bili izumljeni po svoje in ki so seveda
pomenili v globalnem rilu Marsika. Jasno pa je, da nima smisla
zganjati mita, tista famozna alternativna scena osmdesetih let
je kot neka skupnost, ki je krožila od dogodka do dogodka,
šla od otvoritva rastave na videoprojekciju v Kino in potem na
koncert je Mordav Ljublani obstajala leto pa pa v dve in čistnič več
od tega pa še to je bilo skrčeno na dost ozak krok ljuditko,
da se dans nebi s tem pravzlo ukvarjav. Bipa mogoče dav en
zgled, še zano koncu dost ne davan zgled, ki najponazuri,
to mojo malo, ali pa na drugi strani mogoče, pomembno razredno
teorijo delitve v slovenski kulturi. To sem zapazu zadnjič,
blo je že u menjeno dan su terminalu pa je vredno ponovit še
enkrat, ko je mev kolega ta osambolet svoj performance
v španskih borcih na festivalu ne poslušno, nič proti nemu,
nič proti festivalu, ampak v vendorle je negova prezentacija dala
mislet v to smer, namreč zakaj je šlo, on je z napravo
pa uzemov zvok in podobo odra obstranskega odra,
tudi publiki je pobrav zvok in podobo, stisto na pravok
sedeče v prvi vrsti, tudi tisto publiko je v delu in potem
to prezenterao samo zvok in samo podobo.
Razmišlo sem kaj bi bilo zistim človekom, pa verjetno
bito na redu Bresplu Vema, če bi isto zadevo predstavu na
noise festivalu, ali pa na pririditvi, na koncertu noise,
zače se temo reče koncert na pririditvi, ki se ukvarja s nojzem,
verjetno kot rečeno bito na redu, ampak močno dvomim,
da bi kot tak, da bi kot nojzer na sledni dan, pa se spet
vrnem za zaključek medijem do segu intervju v osrednem
slovenskom časniku in kar je seveda v kontekstu
te razredne delitve, ali bi kot izvajalec tega v kontekstu
nojza dobil tolikšne sredstva, kot ig dobi kot umetnik.
Mislim, da to vrste zadeve Bresi men zdaj zgol kot kritika,
neka kulturnje politike, postaje v teh krajih pa precej
alarmantne in sprožajo negativne učinke, sprožajo
drobna sovraštva, sprožajo zavisti in sprožajo vse tiste
stvari, zaradi katerih je tako imenovana scena takšno kot je.
Včasih polna hipokrizije, včasih sodelovalna,
pred vsem pa tak, da se medijsko lahko boljali man
osloni samo na pričujelči radiol. Na te točki bi nekho
pa bi še prosuče, kako vprašanje direktno zame nebo čim prej,
da imam obveznost v večeru mes, pa moram skočiče droga,
ker so me zabrucavanje oddelka za kulturno antropologijo
in etnologijo prosil, da grem še tja v družbi nekaj povedat.
Hvala.
Kdo rabi ponedeljek? Kdo rabi sredo?
Kdo rabi weekend? Kdo rabi jutra dopovdneve,
kdo rabi noči?
