Umetnost stavina napako.
Usobi visi slika,
ker je prostoru, katerim visi majhen,
je videti, kot da po velikosti tek mu je sposteljo,
ali pa da ne mara stena visi na sliki.
Človeka, ki vzneseno krilita z rokam in si zravena takata pjačo,
si najber želita, da bi drug drugega razumela,
da bi vsebi odperla omaro in iz nje vzela svoje najljubše obleke.
Zmetala bih na kup k svojem nogam, kot v poskusu starih ljudi,
da bi mlajšim podarili nekaj ponošenega, ali drugače,
nekoristnega, zataknjenega o nekem drugem zaprašenjem času.
Površna, a sugestivna hitrost, s katero so narejene po teze na sliki,
da je slutiti, da je hena rekoval prijetan spomin,
ki ga toliko bolj resničnega dela vse tisto, kar na sliki manka.
Podsliko je nekaj majhnjih fotografi,
neresničnih, zaradi tistega, kar manka osobi.
Na njih se držimo za roke in z nasmeški odkrivamo varnost,
pripričanje, da nam ne more nekama ruiti.
Zadovoljno pomyslimo, da v svetu sporedno potekata dve pripovedi.
Umetnost stave na to napako.
Pomembnost je koncept, ki obstaja samo tam,
ker se združi več ljudi, kot se združio po same z njimi
hurčki poletne žeje v malino.
Zato sveče morje ali zrak nepoznajo pomembnosti,
če prav im jo poskušajo mnogi v trenutkih stiske,
tako ali drugače usiliti,
ko se za man poskušajo z njimi združiti v trp,
ko suhojago do, da bi s tem utrdili svojo pomembnost.
Nasprotno pa je spengvini.
Ko se ob morju drejnjajo na obali,
patske černila na odpadnem papirju,
nemislijo na nič drugega kot na pomembnost.
Od tot njihova stelišča ljudi smešna hoja.
Na svojem kvadratnem metru se valijo kot stoječa jajca,
ki jih na kitovi masti pražiš, skupa iz lupino,
dokler se nerodno ne postavio po konci
in začnejo potrkavajo če poskakovate.
Recept je znan in nekoliko spominja na praženji lisičke,
ponemško feferlinge, ker med praženjem
spuščajo značilni zvok,
ki je slišati kot nekaj med piskom in tenkim prdcem.
Ne seveda feferlinge po okusu pikantno poprste.
Samok dor verjame upomembnost,
lahko stvari pojmenuje po načinu kuhanja
ali čistilnih pripomočkih,
ajer švamer spuža stajačna gobica.
To da zgodise, da katerizmit pingvino
naveličano zapusti svoj trop in gre po svoje,
v neznanu.
Nih čemu ne upaslediti,
ker iz trahu verjame splošnost prijetemu mnenju,
da je tak pingvin očitno v pamet
in da bi skupa iz nim brško ne poginju
od izgubljenosti in lahkote.
Vendar pa to nires.
Usamljeni pingvin umre od pomembnosti,
ki se je odrekel.
Moške pri 30.
Moške, ki bomo pri 40. kupovali
nove teniške loparje,
posebne gramofonske igle
in prve vozolnice za Indijo,
pri 30. zavizujemo copate za tek
in izginjamo v svetlo oboz godnega večera.
Nekdo, ki ga vedno znova zapuščamo,
nas vedno znova pričaka doma,
kamor se vrnemo nespremjenjeni,
če tudi potni in močnejši.
Svet okoli sebe najbolje dojemamo
s hitrosti otekača.
Telesa nam še dovoljuje,
da nismo nikoli pri miru.
Zato ustrajamo pri pripričanju,
vse, kar miruje,
ostajamo imo bežno in brez volje
in vse, kar se premika
vsebi samo za dostno počiva.
Moške pri 30. se počutimo,
kot fantje iz viših razredal,
več je le za eno glavo,
le za spoznanje bolj hrabri in
zato bolj dostopni kot naši očetje,
ki so nekoč davno prestopili
mejo, preskočili našo starost
in nam odrekli primerljivost.
Za tov trenutku miru
nehamo verjetil napredak,
ki ga bomo 60 let ponovno slavili.
Nekaj nam bo odreklo veseli
ob zesluženih doseških
in začeli bom eskati
nove uzornike,
ob katerih naši cili
ne bi bili videti tako plehke.
Moške pri 30. ne vemo,
kaj mislijo ženske pri 30.
Če prav si je hradovedno oglidujemo.
Ne vemo, kaj počnejo ženske pri 30.
ki bodo pri 40.
še vedno stale v svojih negdanjih,
za nas novih telesih,
a ne bode mele časa,
da bi to opazile.
Takrat bodo potrebovali moške,
ki pri 30. o tem ne vemošeni česar,
kar ne pomeni, da bomo moški
pri 40. bolj doemljivi
zale poto opuščenih ciljel.
Ženske pri 30.
ki bodo pri 40.
ponovno pogledali k nam
z očmi naših otrok,
nas bodo mogoče izvale,
na ich tudi mi pogledamo
z očmi očmi spred desetih let.
Zato moramo ochranati
dobro telesno formo
in se oklepati pri pripričanja,
da si bomo vedno zvesti,
če bomo le dovolj hitrotetli,
da bi prehiteli pogletno
vranu trto svežekonske fige
in druge neznosne trenutke,
v katerih je treba
oceniti zadnjo letino.
Moški pri 30.
Priprosloše ne vemo,
da potrebujemo ženske pri 30.
Zato kar brez nich
ni življenja,
ki bi nam prizaneslo.
Ratimam ženske.
Ena izmednih je
celom moje žena.
Imao vse prednosti
in slabosti žensk,
kar oboje enakopčudujem.
Poskušava se razumeti
in to je teško.
Občasno, kadar ni sem
stisnjen med rezinete me,
kadar se ne sprašujem,
alj bom še gdaj sploh, kaj napisao
seksava,
ker sa poročena,
seksava, kot si domišleva,
da to počnejo tudi drugi poročeni,
urščeno in brez
uvodnih nerodnosti.
U tem, kot vsem drugim
nima vas gleda,
nima vas zorniko,
nima vas staršal,
to najveseli,
zadovoljna sva, da ne veva,
kako so seks, ali najni starše.
U tem smo si vsi,
ki imamo starše, nekoliko podobni,
si cerpa, se prece razlikujemo.
Nekateri možki,
da nimo težijo drugim možkem,
ali drugim ženskem.
Nekateri ženske težijo
drugim možkem, drugim ženskem,
ali splohu se je pa vprek.
Žal to občasno vjela
tudi zame in mi je hudo,
neskončno mi je hudo,
tličem ljudin se mi opravičujem
za očera.
Oprosti, bi vsem rastresen,
srce vgrlo, ne urjev
tribuchu, ustisneni
pesti, ostri pasi
z obje.
Nekateri mi je vseč kao pjuček,
nočem biti možke,
ki teži svoje ženi.
Mislim, da se ne bom motil,
če rečem, da si tega ne želiš
ni tjona,
vander vse to še ne pomeni,
da nima mrat tudi nekaterih možkeh.
Moj brat,
na primer, je bil eden izmed njih.
Pomagal mi je,
ko se mi me vtežavez,
neko žensko.
Brez beset me poslušal.
Brez beset me poslušal tudi, ko je umirol.
Brez beset me poslušal tudi, ko je umirol.
In nisem mu mogo pomagati.
Ne viem,
ali sem usploh, da je lahko pričem pomagal,
kot je on meni, na primer,
pripustavljenju po hištva.
Ko je negivno ležal na postelji
v bolnici,
se mu žalostno razlagal, kako napreduje
se stavljenje mojega novega
kolesa.
Brez beset me poslušal,
vander mislim, da se ni spomnio,
da se ni spomnio.
Zameno sem temo.
Se spomnijš,
tistega dela, ten, ten, nadalivank je
brat prikima.
Glavni vnakru spani
odsanja celotno žuljenje sebe
kot nekoga drugega,
njega o najljubši del.
Kdo od najozdaj sanja
žuljenje sebe kot nekoga drugega?
Ne vem, za kaj nekateri živimo
svoje žuljenje kot žuljenje
nekoga drugega.
Ja se znamo v najljubših komadov
ljudi, filmov, ali knik.
Ne vem, kater je moja najljubša
nadalivanka.
Ne vem, za kaj so nekateri vedno
tako jebeno na peti, da sem potem
na pet, če jasnim zašnem težiti
svoje ženi in jaz plohu se
bedno in brez ishodno in nekam
povsem običajno.
Zadovoljen sem,
da vem vse to, kater je bil
najljubši del ten, ten, nadalivank je
mojega brata.
Kaj izberemo izgubi vrednost.
In če tudi bi verjev
najljubše stvari,
najbarš ne bi znao izbrati.
Tako kot mi je takrat po leti
tih predvrnitve odolino
prvič
in enkrat za vsele
uspelo izbrati svoj
edino potrpežlivo ženo.
Kvala.
